COFIJEV TEDNIK
Pozdravljeni moji prijatelji!
Odločil sem se, da vam v tednih, ko bomo morali ostati v karanteni (joj, ta težka beseda), pisal o nas, psih.
Začel bom od začetka, torej kot mladič. Kadar psi živimo v naravnem okolju, živimo v neki skupnosti, ki se imenuje krdelo. Vsako krdelo ima svojega vodjo in njegova vloga je zelo pomembna, odgovorna in zahtevna. Ostali psi pa so člani krdela. Prav tako so tudi ostali člani krdela razvrščeni drug od drugega.
Že več kot 12 000 let pa psi živimo v skupnosti s človekom in tako je naše krdelo družina, v kateri živimo. V tem primeru, da mi nismo zmedeni, mora biti človek tisti, ki je vodja krdela. Človek mora biti v odnosu z nami, psi, vedno in povsod prvi. Dejstvo pa je, če mi (psi) ugotovimo, da nam ni treba biti v podrejenem položaju, bomo to vlogo vodje prevzeli kar sami. Pri tem pa ni pomembna ne pasma in ne velikost psa. Vendar pa mora imeti vodja krdela (človek) mirno in odločno energijo v odnosu do nas, psov. Torej, poskrbeti mora, da imamo zagotovljene vse osnovne življenjske potrebe, kot so ustrezna hrana, bivanje, voda, higiena. Zelo radi se tudi učimo trikov, igramo z različnimi igračami, ki so za nas primerne in se kupijo v trgovinah za živali, ter tudi učimo. Kadar nas vodniki (vodje krdela) vpišejo v pasje šole, smo tega zelo veseli. V pasji šoli se naši vodniki naučijo, kako pravilno ravnati z nami in na kakšen način nas primerno zaposliti, da nam ni dolgčas. Zelo priporočamo, če nas vpišejo tudi v bolj zahtevne programe pasje šole, predvsem tiste, kjer se učimo poslušnosti. Mi, psi, tako težko razumemo vaše dolge stavke, včasih moramo zelo striči z ušesi, da ujamemo v celem vašem stavku vsaj eno besedo, ki jo razumemo, kaj od nas zahtevate ali želite, da naredimo.
Sedaj vam bom napisal, od kje izhajam. Skotil sem se 10.11.2013. Moji mami je bilo ime Miša, ki pa je živela pri družini Konečnik v Mežici na Koroškem. Pri njih je poleg moje mame Miše živel tudi pes Snupi, ki pa se je skotil 8 mesecev pred mano. Temu ljudje rečete eno leglo prej, ker ga je skotila tudi moja mama. Z mano je bilo še nekaj bratov in sester, vendar se ne spomnim, koliko nas je bilo. Najraje sem se družil s Snupijem, z mano se je igral, tekel in me učil. Včasih je bil prav smešen. Če mu ni bilo kaj po godu, me je kar s svojo taco ustavil, ker sem bil zelo majhen. Po enajstih tednih pa sem odšel v novi dom k Mateji, ki je postala moja vodnica. Najprej me je bilo zelo strah, ker je bilo vse novo in ni bilo več Snupija, mame, bratov in sester. Najbolj sem pogrešal Snupija in noči, ko smo vsi skupaj spali v dnevni sobi, v hiški iz blaga. Ponoči sem veliko jokal in sem se Mateji zasmilil. Vzela me je k sebi v posteljo in od takrat nisem več jokal. Vsako jutro, ko se je zbudila, me je našla ob svojem vratu glave, tako sem se stisnil k njej, počutil sem se varnega in bilo je prijetno ter toplo. Vedno manj sem pogrešal prejšnje krdelo (družino) … Mateja je zame zelo lepo skrbela. Kadar sva šla na dolg sprehod in kot mladiček nisem zmogel dolge poti, me je nekaj časa nosila, nekaj časa sem hodil. Kasneje sva šla tudi v pasjo šolo … o tem vam napišem prihodnji teden …
Dragi moji, želim vam prijeten vikend in prijateljem napišite kakšno lepo pismo, seveda preko elektronske pošte …
Z Matejo vas zelo pogrešava, ostanite zdravi!
Prilagam nekaj fotografij, ko sem bil mladiček.
