Spoštovani starši! (27. 3. 2020, 12:05)
Tako, pa je za nami že drugi teden izolacije. Življenja, ki ga do zdaj nismo bili vajeni. Življenja, ki nam je trenutno vzelo vse, kar se nam je prej zdelo popolnoma samoumevno. Pomislimo sami pri sebi, kolikokrat smo prej potarnali sami sebi in tudi drugim, kako hudo je zjutraj vstati in se odpeljati v službo…Sama zase vem, da po 14 dneh izolacije res pogrešam vsakodnevno rutino, tistih par besed s sodelavci na hodnikih šole, pozdrave, nasmehe učencev in našo interakcijo pri pouku.
Zdaj naše dneve ves čas spremlja dejstvo, da »ne smemo« marsičesa. Kako zelo drugače je, če si doma, ker tako želiš oz. če moraš biti. Če je v nas vsakodnevno prisoten strah, kaj se bo zgodilo, in večno vprašanje, kdaj bo tega konec. Nekaj negativnega ves čas visi v zraku. Grožnja, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Dejstvo je, da smo živeli prehitro. Niso nas zaustavili potresi, poplave, požari … Pozabili smo, kako lepo je, ko se zbuja jutro, kako nas lahko pomiri sončni zahod, ptičje petje, nasmeh na obrazih naših najbližjih …
In ker smo ljudje ljubeča in učeča se bitja, smo se že zelo dobro prilagodili na drugačen način življenja. Učenje na daljavo v e-učilnici naše šole zelo dobro poteka, kar nas izredno veseli. Vsak dan se naučimo kaj novega drug od drugega. Vsi skupaj smo vedno boljši, kar dokazujejo objave na naši spletni stani o tem, da se ne bomo predali, ampak da zdaj preživljamo dragocen čas skupaj s svojimi družinami, da ste, drage naše učenke, dragi naši učenci, zelo kreativni, iznajdljivi, ustvarjalni v tem času, ko se je vse ustavilo. Zelo veseli smo, da pošiljate prispevke za našo spletno stran, da na tak način še vedno veliko vemo drug o drugem, da na tak način sobivamo in hkrati dokazujemo sebi in drugim, da smo uspešni, da se pridno učimo in da ob vsem razvijamo še našo ustvarjalnost in kreativnost. Prav pa je tudi, da se »srečujemo« vsaj na naši spletni strani, če se že ne moremo srečevati, tako kot smo bili vajeni – vsak dan v šoli – in na tem mestu delimo utrinke iz našega življenja v izolaciji.
Prav tako pa se na tem mestu ne smem pozabiti zahvaliti tudi vam, dragi starši. V preteklem tednu ste reševali anketo za starše in nam tako pomagali, da smo prišli do za nas izredno pomembnih podatkov, ki nam bodo pomagali, da bomo svoje delo v prihodnje načrtovali še boljše in bolj prijazno do naših učencev – vaših otrok, ki so izvor in bistvo sodelovanja znotraj trikotnika učenci-učitelji-starši. Iskrena hvala vsem tudi za vse lepe, pozitivne misli, ki nam dajo vedeti, da smo na pravi poti.
Če pa nam je lahko kaj v tolažbo, pa je to gotovo dejstvo, da vse mine – dobro in slabo. Da ima vse svoj konec. In da ima vsaka stvar v življenju dve plati – pozitivno in negativno. Tako vsekakor tudi tole obdobje, ki pa nas je gotovo opomnilo, kaj v življenju zares šteje.
Želim vam vse dobro in ostanite zdravi. Ne pozabite: skupaj bomo zmogli.
Metka Ambrož Bezenšek, ravnateljica
